#potrebnospremembe: danes dajemo glas "anonimni zaposleni" iz Ljubljane.
Drugi val, prišli so ven novi ukrepi in cela država je začela s strogim upoštevanjem ukrepov kot so merjenje temperature na delovnem mestu, prepoved eksternih sestankov, obvezno COVID-19 testiranje in nošenje mask.
Pri nas pa, je bila in še vedno je, situacija popolnoma drugačna.
Ko je prišlo do prvega potrjenega primera COVID-19 okužbe na delovnem mestu je šef prvič nekoliko spremenil svoj odnos in zaposlene v podjetju končno konkretno pozval, da začnejo spoštovati COVID-19 ukrepe za preprečevanje širjenja pandemije. Od takrat naprej smo morali razkuževati vse kljuke, prezračevati delovne prostore, tudi sodelavcem je šef končno dal navodilo, da morajo nositi maske (»Vsi maske gor!«).
Tekom teh opravil so bili s strani sodelavcev nenehno prisotni komentarji: »Saj to ne bo pomagalo«; »Pa kaj to kompliciramo«. Večino sodelavcev torej ukrepov kot npr. skupno angažiranje pri razkuževanju prostorov sploh ni vzelo resno in vedno me je skrbelo: npr. ali so bile kljuke resnično razkužene ali ne?
Panika glede upoštevanja ukrepov je s strani šefa trajala kakšen dober teden, potem pa so bile stvari spet po starem: šef je v podjetje vabil stranke/poslovne partnerje, druženje s sodelavci je potekalo brez mask, ponovno so bili aktualni skupni odhodi na cigarete (brez mask), interno sestankovanje itd.
Pri tem zaposleni niso upoštevali varnostne razdalje in tudi mask niso več nosili; oz. so jo nosili pod nosom ali celo pod usti – maska je bila torej zataknjena za ušesa ampak pokrivala ni ne ust, ne nosu.
Zdelo se mi je, da sem bila poleg še ene sodelavke edina, ki ji je bilo mar za nošenje mask.
Problem je bil v tem, da je bilo jasno, da šef ne spoštuje ukrepov in da se mu ukrepi zdijo pretirani in nepotrebni. In točno tak odnos se je nato slikal tudi pri drugih zaposlenih.
Edina stvar, ki mi je ostala, je bila, da sem prosila oz. zahtevala, da delam od doma. V pisarni je bilo sicer očitno, da delo od doma ni zaželeno, kljub temu, da lahko moje delo brez problema opravljam od doma. Ni me torej presenetilo, ko sem po nekaj tednih dela od doma s strani šefa prejela zahtevo, da potrebujemo zaposleni vsaj nekajkrat priti v pisarno oz. da iz pisarne delamo prve 4h naslednje 4h pa od doma. Ta zahteva je prišla s strani mojega šefa, kljub strogem »lock-downu« in zaprtju prehoda občin. Med tem, ko so vsi pozivali k delu od doma, v kolikor je to le možno, je moj šef raje videl, da delam iz pisarne. Ker sem čutila, da nisem imela izbire ,sem torej ponovno v omejenem obsegu, začela na delo prihajati v pisarno. Pri tem sem se poskušala čim bolj zaščititi in zavarovati svoje zdravje - maska, razkužila, itd.
Kar je ostalo od začetnih ukrepov je bilo le razkužilo na vratih.
Pri tem sem bila vsakodnevno deležna komentarjev kot so: »Kje si nindža«; »Kwa pa ti strašiš s to masko!«; »A bi ti nehala pretiravat?«. Tem komentarjem so se februarja dodale tudi nove opazke kot npr. »O maškarca!/A so že maskare?".
Dodatno so bili nekateri izmed sodelavcev ljubitelji teorij zarot in od teh sem poleg zasmehovalnih komentarjev dnevno prejela tudi lekcije o tem kako je COVID-19 izmišljen virus, ki sploh ne obstaja ter kako smo vsi, ki verjamemo v pandemijo ene navadne ovce brez možganov.
Komentar od šefa? Hehe, ja sej vem, jaz bi jo tudi moral več nosit (masko). Sodelavka je glede nošenja oz. bolje ne-nošenja mask tudi naslovila šefa, povedala je, da se boji biti v službi, ker noben ne nosi maske. Žal glede tega ni dosegla nobenih sprememb.
V tej situaciji se počutim zelo nemočno, saj je jasno, da glede spoštovanja osnovnih varnostnih COVID-19 ukrepov kot npr. nošenje mask v zaprtih prostorih, nimam podpore svojega šefa, niti podpore svojih sodelavcev.
Kar mi je preostalo je bilo polovično delo od doma in nenehno razkuževanje in individualna perventiva na delovnem mestu - razkuževanje, maska, izolacija. Komentarji s strani mojih sodelavcev so imeli in imajo še vedno zelo negativne posledice na moje počutje v službi; skrhali so se tudi naši kolegialni odnosi, saj je med nami vidna napetost. V službi sem nervozna in nezadovoljna, s sodelavci vedno redkeje komuniciram: jaz se poskušam izogibati druženju v večjih skupinah, oni pa me imajo za »ta tečno«. Vse skupaj je zelo toksično…
Imate izkušnjo z delovnega mesta, ki jo je potrebno deliti?
Zanimajo nas vaše izkušnje - tako pozitivne, kakor negativne!
Vse izkušnje so del življenja in realnosti razmer zaposlenih.
Kako sodelovati?
- Registirajte se na Portalu Deloglasnik
- tekom registracije potrdite prijavo na newsletter
- prejmite newsletter z avtomatsko povezavo "gumbom" DeloGLAS
- Delite vaše izkušnje in pomagajte drugim, ki se mogoče soočajo s podobno težavo/širite dobre prakse.
