Včasih je veljala kolektivna pogodba za cestni tovorni promet, ki pa ne velja več. Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije je veljala od 19. avgusta 1999 do 31. decembra 2003. Nazadnje je delodajalca, ki je kot glavno dejavnost opravljal Cestni tovorni promet (SKD šifra: 49.410) , zavezovala Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo, ki pa se je z 31. decembrom 2019 prenehala uporabljati (veljati pa je prenehala 31. decembra 2018). To v tem trenutku za delodajalca pomeni, da ga ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti.
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1)1 v 130. členu o povračilu stroškov v zvezi z delom določa:
(1) Delodajalec mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.
(2) Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom.
(3) Če se zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma če se tako sporazume z delodajalcem.
(4) Delodajalec je dolžan delavcu povrniti stroške v zvezi z delom mesečno v skladu s 134. členom tega zakona.
V dotičnem primeru v Sloveniji ni obstoječega podzakonskega akta na katerega odkazuje zakon.
Tudi Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba, Ur. l. RS, št. 140/06 in nasl.) ne določa višine povračila regresa za prehrano in prevoz na delo. Uredba le določa, do katerih zneskov se povračila ne vštevajo v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja.
Pred davčno obravnavo določenega izplačila mora delodajalec najprej ugotoviti višino zneska pravic, ki delavcu pripadajo na podlagi delovnopravnih predpisov (zakona, kolektivne pogodbe, podjetniške kolektivne pogodbe, pogodbe o zaposlitvi, internih aktov).
Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti, mag. Nina Scortegagna Kavčnik v reviji Pravna Praksa svetuje, da delodajalec sprejme pravilnik o delovnih razmerjih v katerem določit višino dodatka za delovno dobo, višine dodatkov za nadurno delo, nočno delo, delo na praznike in dela proste dneve, višino regresa za prehrano, višino povračila stroškov prevoza ipd.
Tako kot Uredba ne določa višine delovnopravne pravice (ta mora biti določena v delovnopravnih predpisih), tudi ne določa njenega minimuma ali maksimuma. Tega za regresa za prehrano in prevoz na delo ne določa niti ZDR-1. Glede minimuma pravic, ki jih mora delodajalec zagotavljati delavcem, si lahko pomagate s Sklepom VS VIII Ips 191/2018 z dne 21. maja 2019.
V sklepu je določeno, da mora delodajalec, ki ga ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti, izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah. To pomeni, da mora delodajalec primerjati veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti in določiti pravice delavcev v višini, kot jih določa kolektivna pogodba, ki bi ga zavezovala, ali kot so določene v primerljivi kolektivni pogodbi. To poenostavljeno pomeni, da delavec ne more določiti, da bo višina regresa za prehrano 2 evra na dan, in ta znesek utemeljevati kot povračilo.
Glede višine plače za dneve, ko je delavec na poti v tujini, pa se mora delodajalec ravnati po osnovnem načelu, in sicer, da mora delavcu za te dneve zagotavljati pravice, ki veljajo v tisti državi (vir).
